Piše: Slavica Volčanjšek


 

Hoja, najpreprostejša oblika rekreacije, vadba, ki jo vsaj do neke mere obvlada vsak.

Lahko je počasna, lahko hitra, v družbi ali sam s sabo, po ravnem ali v hrib. Za hojo res ne potrebuješ veliko, včasih le malo motivacije in brco v rit. Počutje po nekaj tisoč korakih pa je neprimerljivo boljše, kot če bi ta čas preležali na kavču. Za vsak par nog se najde prava pot. Preprosto, obuješ športne copate ali pohodne čevlje in greš, korak za korakom.

Da prehodiš Camino de Santiago pa vendarle potrebuješ še nekaj več. Nekaj vztrajnosti in notranji motiv, ki te iz dneva v dan žene naprej po poti. Pred dvema letoma sem se spopadla s francosko smerjo te znane romarske poti, ki pa je nisem vzela kot romanje, temveč mi je bila bolj športni izziv. Francoski camino (Camino Frances) je klasika. To je pot, ki se začne pod Pireneji v Franciji v kraju Saint-Jean-Pied-de-Port in se po prehodu Pirenejev nadaljuje po severu Španije vse do Santiaga de Compostela. Pot se med drugim vije med vinogradi La Rioje, prek redko poseljene planote Meseta in prek 1300 metrov visokih hribov do podeželja Galicije. Pot je dolga približno 780 km, veliko romarjev pa jo podaljša do obale Galicije, do konca sveta Finisterre ali/in do druge ribiške vasice Muxie. Mnogim je ta dolga pot zahteven izziv tako fizično kot psihično.

Zame pa je nekaj čarobnega v teh dolgih sprehodih, včasih se sprašujem: »Kaj mi je tega treba,« po večini pa z navdušenjem v srcu vzklikam: »Pa to je čudovito!« Zaljubljena sem v tovrstno pohajkovanje po neznanih poteh. Rada na ta način spoznavam kulturo druge dežele in njenega naroda, občudujem prostrana zlata pšenična polja, z jutranjim soncem obsijane griče in vonj kave v prebujajočem mestu ter umirjenost ob zasluženem pivu.

Spodaj prilagam nekaj dnevnih zapisov in slik s poti julija 2019.

Že nekaj dni zapored začenjam s hojo v ranem jutru, kakšni 2 uri pred sončnim vzhodom, ko je zunaj čista tema. Prav vsakič si vzamem 5 minut, ugasnem svetilko in gledam v nebo polno zvezd. Katere zvezde so dom mojim dragim, ki jih ni več ob meni? Katera zvezda je moja, katera nosi moje ime? In kdo so zvezde v mojem življenju? Zakaj ene tako hitro in močno zažarijo, a nato vseeno hitro ugasnejo? In zakaj vsake toliko komu dovolim, da zasenči moj sijaj? Hm 🙂

Ja,,, ja,,, edina prava zvezda v mojem življenju sem jaz, a brez drugih zvezd, zvezdic, sonc, lun in ostalih nebesnih teles moje vesolje ne obstaja. 

 

Svet se počasi spreminja in dobiva malo bolj zaobljeno in valovito podobo, vsake toliko je treba zagristi v kak hrib. Okolica ni več le v različnih odtenkih barve bele kave, polja pšenice so vse bolj redka, več je sveže zelenih polj koruze, tudi trava je bolj zelena in drevesa vedno bolj pogosta. Prav tako se barve vračajo v vasi, ljudje so bolj nasmejani in odprti. 

V meni pa se val razburkanih misli počasi umirja. Daljšajo se odseki poti, ki jih prehodim brez misli. Preprosto samo SEM. Preprosto samo HODIM. 

 

Tokrat le nekaj kratkih citatov.

 

,,, Včasih je najboljša terapija dolga pot in dobra muzika. 

,,, Bodi v družbi tistih, ki vedo, koliko si vreden. Ostalim zaželi srečno pot.

,,, Želja ne menja ničesar. Odločitev menja vse.

,,, Ne sodi ljudi po izgledu. Pod najbolj revnim plaščem se lahko skriva bogato srce.

,,, Življenje se živi v svoji koži in ne v drugih očeh.

,,, Prihrani malo sebe za sebe. Da ko odidejo drugi, ne boš ostal sam.

 

Vzpon na O Cebreiro, vas, ki leži na meji med ravnicama pokrajine Leon in gričevnate Galicije, je za nekatere težak, meni pa je bil v pravi užitek. Več kot polovico vzpona je bila moja spremljevalka luna, kasneje, ko sem stopila na gozdno pot, pa svetilka. Hoja v zgodnjem jutru prebudi vse moje čute. Vonjam svežino gozda, ob poti na pol posušeno travo, poslušam zvoke v gozdu… Lepo je! V vas, ki leži 1300 metrov nad morjem, sem prispela malo po sončnem vzhodu. Razgled je res fantastičen, meglice hribe oblečejo v mehkobo. Kot v naših hribih… Galicija, moja ljubezen.

Za trenutek pogrešam domovino,,, nato pa se spet predam korakom,,, leva, desna, ena, dva… Srečujem vse več ljudi, nekatere večkrat,,, Hodim pa brez misli, samo predajam se poti in preprosto uživam.

S fotkami vam lahko vsaj delno pokažem, kaj vidim,,, svojih občutkov pa ne morem niti opisati. Preprosto uživam!

 

Ob tej mogočnosti Atlantika se še bolj zavem svoje ranljivosti in krhkosti. 

Tista ranljivost, ko z nekom deliš svoje strahove, sram, žalost, jezo… In s tem priznaš, da nisi popoln. To ni vedno prijetno, je pa nujno, če želimo iz sebe narediti več, kot smo do sedaj. 

Danes je za mano kratka, a vseeno naporna etapa. Več kot 5 ur močnega dežja, ob prihodu v Muxío pa se je še enkrat za pravilnega pokazal pregovor, da za vsakim dežjem posije sonce. Kljub dežju zelo lepo in zaradi megle mistično.

 

Pot se vije preko Pirenejev.

 

Roncesvalles, prva vas na španski strani Pirenejev.

 

V Pamploni so slavili dan Sv. Fermina, vrhunec večdnevnega festivala je tek pred biki.

 

Sončnice v ospredju, v ozadju pa zlata polja po žetvi.

 

Na vrhu hriba Perdón.

 

V zgodnjem jutru na kraljičinem mostu – Puente la Reina.

 

Sama v tem širnem svetu.

 

Prostrana planota Meseta, neskončne ravnice zlatih žitnih polj.

 

V Leonu sva se srečali z Barbi.
Na njeno pobudo sva se leta 2018 podali na 340 km dolg odsek Portugalskega camina od Porta do Santiaga.
In ljubezen do camina se je zažrla v vsako celico mojega telesa.

 

La Cruz de Ferro, ena najbolj znamenitih točk na Francoskem caminu.
Hkrati najvišja in kot mejnik dveh svetov, ravnic pokrajine León in gričevnate Galicije.
Tu pustiš kamen, ki simbolizira tvoje težave in greš naprej lažji.

 

Galicija, tako podobna naši ljubi Sloveniji.

 

Brez hobotnice in Estrelle Galicie ne gre.

 

Bolj kot ne sem celo pot prehodila v Teva sandalih.
Umazana, a brez žuljev.
Noge sem po 18 dneh hoje na trgu pred katedralo v Santiagu ponosno in zasluženo dvignila v zrak.

 

V Muxii je po celodnevnem dežju posijalo sonce.

 

Finisterra, konec sveta, kilometer 0,000.

 

Skip to content