Zaprite oči in si doma skuhajte kavo. Nato preverite dnevne novice in pripravite seznam za v trgovino. Vse to je slišati zelo enostavno, dokler si lahko pri teh opravilih pomagamo z vidom. A kako je to početi v temi? In kako slepi in slabovidni premagujejo še veliko težje izzive, na primer se izobražujejo?

Sanja Kos je maturirala na Gimnaziji Lava in diplomirala na Filozofski fakulteti v Mariboru. V Tednih vseživljenjskega učenja je obiskala nekdanjo šolo na Šolskem centru Celje in dijakom razkrila svojo osebno izkušnjo na poti izobraževanja. Obiskovalce je navdušila predvsem njena vztrajnost, volja in posebna energija, ki jo gostja izžareva.

Poudarila je izjemen pomen sodelovanja in pomoči, ki jo v prvi vrsti nudijo starši, učitelji in vrstniki. Pri pouku je namreč ves čas uporabljala računalnik s posebno vrstico za slepe in telefon z »govorečo« aplikacijo. Profesorji so ji gradiva posredovali v elektronski obliki, sošolci so ji pomagali pri mobilnosti med učilnicami oz. po šoli.

Čeprav gostja ugotavlja, da smo ljudje pogosto pripravljeni priskočiti na pomoč, pa opozarja na pomen pravilnega pristopa k slepemu ali slabovidnemu. »Zelo lepo je, če pristopite k nam in nas vprašate, ali nam lahko pomagate. Ni pa dobro, da me na primer povlečete za roko čez prehod za pešce, saj jaz morda ravno tisti trenutek skušam ugotoviti, v katero smer teče promet, se orientirati in varno prečkati cesto,« je povedala.

Opozorila je tudi na neustrezno odlaganje koles ob stene stavb v mestih, ki se jim mora slepi umakniti in lahko nevede na drugi strani stopi na cestišče, kjer vozijo avtomobili. Zelo neprijetni so lahko za slepe in slabovidne tudi vse bolj moderni električni skiroji, ki so praktično neslišni.

Dogodek je bil izveden v okviru projekta Tedni vseživljenjskega učenja 2020, v katerem Šolski center Celje sodeluje kot tematski koordinator slovenskih srednjih in osnovnih šol.

T: ŠK
F: AP