Page 11 - ŠCC novice 7

KRATEK STIK 11

TEHNOLOGIJA JE MODERNA, A MATURA OSTAJA

TRADICIONALNA

V deževnem popoldnevu berem Delo. Oko se mi ustavi pri izjavi Andreja Brodnika, ki pravi: “Zavod
za šolstvo se ukvarja z uvajanjem digitalnih kompetenc, a tako otroci ne bodo uspešnejši pri ustva-
rjalni rabi digitalne tehnologije. Če parafraziram - ukinimo kemijo, saj imamo gospodinjstvo.”

V času pridobivanja digitalnih kompetenc pomislim, da si jih moram pridobiti še več. Vse lepo in
prav, če na naslednji strani istega časopisa ne bi prebrala članka z naslovom Pismenost je ključ
do izhoda iz revščine. Če povzamem, je preobrazba izobraževalnega sistema nujna. Ali to pomeni,
da bomo s krepitvijo digitalnih kompetenc kot družba bolj funkcionalno pismeni? Menim, da NE.

“Raziskavi Pirls, v kateri so otroci brali literarna in informativna besedila na papirju, so leta 2016
dodali še branje informativnih besedil na zaslonu – t. i. ePirl. Izkazalo se je, da branje informa-
tivnih besedil na zaslonu ni bilo tako dobro kot branje na papirju.” (Delo, 24. 9. 2022, str. 13).

Mislim, da branje na papirju vzbuja občutek, da smo izpostavljeni bralnim dražljajem z željo, da
se navadimo brati. Branje postaja rutina, počasi se zavedamo, da obstaja ideja lepega in pome-
mbnega. Ta ideja je ustaljen način eksternega ocenjevanja, ki je še vedno tradicionalen – svinčnik
in papir. Nekateri učitelji smo zato v precepu, katere didaktične metode so najboljše. Uporabljati
sodobno digitalno tehnologijo je moderno, poklicna matura pa je še vedno tradicionalna.

Vse to me pripelje do dejstva, da bi morali zavzeti mero zdrave pameti in postaviti branje z
razumeva njem kot prioritetni cilj v izobraževalnem sistemu. Hkrati bi morali uvajati kritično mišljenje.
Je to raven upiranja moči, da družba ne bi naredila niti enega koraka preveč, kar ne prinaša
dobička?

Kaj je dobiček? Bi radi slišali resnico? V enem izmed razredov, ki ga učim, sem predstavnika
razreda povabila na kulturni dogodek na šoli. Brez dlake na jeziku mi v en glas reče ves razred:
“Ne, mi pa ne moremo na TO, imamo pomembno uro na urniku – stroko.”

Opomnim jih, da je tudi slovenščina maturitetni predmet.
Nasmehnejo se, pa kaj slovenščina. Sprašujem se,
kje smo zatajili. Če se spomnim svojih šolskih dni, ni
bil niti en predmet pomembnejši od drugega. Nihče ni
pomislil na razlike med predmeti, niti v sanjah ne. Z
razbijajočim srcem se zamislim, kakšno pot smo ubrali.
Mir in hvaležnost mi sporočita, da je morda nekje ostalo
neodposlano sporočilo in samo s pritiskom na tipko
bo doseglo čvrsto pamet, ki bo razorožila misel, da je
najpomembnejše sporočilo “Denar dela denar”. Zase
moramo potegniti črto, da je znanje vrednota, da bo
družba trdna, če jo krmari srce, ki vidi, da dobro znanje
temelji na funkcionalni pismenosti in ga podpira praznični
občutek, da moramo vsi učitelji učencu položiti v dlan, da
je branje pot do uspeha na vseh področjih.

Verjamem v solidarnost, da smo učitelji gostujoči ustva-
rjalci in ustvarjalke, ki nas ritem zgodbe “gledališkega
ustva rjanja” vodi v predstavi, da nudimo učencem
najboljše zg odbe (znanje), ki nam jih predpisuje kurikul.
Nikoli pa ne pozabimo: pomembna je funkcionalna
pismenost.

To, kar čutimo v razredu, je vedno resnica.

Meta

OKT OBER 2022