Page 9 - ŠCC novice 11

NAJ SLIŠIM TVOJ SMEH, NAJ SIJE V OČEH 9

ZAKAJ (NE) GOVORIMO?

Ljudje navadno sebi in drugim pripovedujemo zgodbe. Kadar smo doživeli kaj zanimivega,
nenavadnega, tudi grenkega ali bolečega, o tem pripovedujemo. Po eni strani o neprijetnih ali
bolečih dogodkih pripovedujemo zato, da bi nas drugi razumeli, da bi vedeli, zakaj smo takšni, kot
smo, ker se nam zdi, da naše izkušnje lahko malo osvetlijo, osmislijo ali opravičijo naše ravnanje,
odzive in izbire. Pripovedujemo zato, da bi drugi občutili z nami ali preprosto zato, ker se s tem
razbremenimo in malo naložimo nahrbtnik še komu drugemu. To je vse čisto v redu, dokler imamo
sogovornika.

Po drugi strani pa večkratno ponavljanje naše zgodbe vsakomur, ki ima pet minut časa, kakor se
reče, ali pa samemu sebi ni najboljša odločitev. Naš um je kar mojster. In ko ponavljamo, kako
je bilo nekaj grozno neprijetno in boleče, kako je nekdo neprijazno in nespoštljivo ravnal z nami,
vsakokrat spet pristanemo v istem stanju, z istimi občutki strahu, osuplosti, nemoči. Ampak tega
si ne želimo! Torej nehajmo vrteti svoj film in pripovedovati svoje zgodbe, katerih učinek so slabi
občutki, napihovanje in intenziviranje stanja, ki ga ne želimo. In grajenje identitete, ki je ne želimo.
Če smo sami režiserji, si torej lahko izberemo katero koli vlogo v svojem filmu (v svojem življenju):
vlogo ustvarjalke, ljubezniveža, vizionarke, direktorja na primer, ne pa vloge žrtve.

Ponavljajmo dobre, lepe in plemenite zgodbe, tiste druge povejmo, jih stresimo z ramen in pojdimo
naprej. Pametnejši, bolj izkušeni, opremljeni za prihodnost. Pokončno in pogumno.

Mojca Drev,
učiteljica, SŠ SMM,
mojster NLP, praktik coach NLP in praktik hipnoze

DECEMBER 2023