PAKOŠTANE 2010

Tako kot lani, smo se tudi letos dijaki Srednje šole za elektrotehniko in kemijo odpravili na športni tabor v Pakoštane.

Zbrali smo se zgodaj zjutraj in se odpeljali proti Dalmaciji željni novih morskih doživetij.

Vožnja je potekala mirno in je hitro minila. Prišli smo dan pred uradno otvoritvijo, zato na naš prihod še niso bili pripravljeni. Prtljago smo pospravili pod streho pri vhodu. Čuvali so jo njihovi varnostniki, sicer pa v kampu tako ali tako ni bilo nikogar, razen zaposlenih. Ker njihova kuhinja še ni delovala, so nas profesorji odpeljali v Pakoštane, kjer so nas častili s pizzo. Siti smo se vrnili v kamp.  Receptorka nas je razporedila v naše začasne domove – dvoposteljne slamnate hišice in nam razdelila zapestnice, ki omogočajo prost vstop v kamp in jedilnico. Kar hitro smo razpakirali, smuknili v kopalke in skočili v vabljivo morje.

Vse štiri dni smo preživeli v športnem duhu. Vsak dan smo se zbrali na mivki, kjer smo se kopali, žogali v morju, včasih zaradi neprespanih noči tudi zadremali na ležalnikih. Odbojkarsko igrišče smo si kar prisvojili in kdaj pa kdaj povabili kakšno ekipo, da se je pomerila z nami. Letošnja novost in zelo atraktivna stvar je bil trampolin na vodi, kjer je bilo vedno veliko smeha in tam je marsikdo odkril svoj nerazkriti talent.

V kampu smo igrali tudi namizni tenis, košarko, tenis, zelo radi pa smo veslali na njihovih kanujih in uživali v valovih. Tu smo dekleta, ki smo bila seveda v manjšini, izkoristila mišice naših fantov.

V nedeljo po kosilu smo okupirali bar in se zbrali pred televizorjem in kot se za športnike spodobi, zvesto in s srcem navijali za naše nogometaše. Lastnik bara nam je ob koncu tekme postregel s šampanjcem, da smo lahko ustrezno proslavili zmago.

Naša dva muzikanta sta bila neumorna! S klarinetom in frajtonarico sta poskrbela, da je naša narodna glasba s ponosom odmevala po celem kampu, mi pa smo pomagali s petjem.

Seveda bi vsi še radi ostali, vendar je prišel dan, ko smo morali pospraviti naše skromne hišice in kovčke ter se odpeljati domov. V Celje smo se vrnili v poznih večernih urah, vsi živi in zdravi ter polni novih vtisov ter novih poznanstev.

Na koncu pa ne smemo pozabiti naših profesorjev, ki so bili vsi tako rečeno »zakon«.

Poročilo napisali dijakinji K-3a razreda, Daša Jeseničnik in Neja Tevž.